Z drezino na morje: O drezini, morju, strahovih in legendi

Zazvoni oni dan telefon, Jenki kliče:
»Lukan, a bi ti šel za šoferja v spremljajoči ekipi pri drezini?«

Panika. Kwa nej pa zdej? Strah me je, lahko me kdo požre. Sram me je, folk ve za določene težave, s katerimi sem se…no, se še vedno…spopadal v preteklih letih. Res lepo, da se je človek spomnil name, ampak…

»Itak, da bi šel.« Še svojih pomislekov si nisem upal povedat.

   Na tem mestu ne bi šel v detajle, ampak…če bi me precednik tazadn dan poklical in rekel: »Ti, prišlo je do enih sprememb, ni ti treba it'« mu ne bi zameril. Najbrž bi si celo oddahnil. Pa frajer kar ni poklical.
   Ni mi ostalo drugega, kot da se spakiram in grem. Z drezino od Jesenic do Novigrada? Si v resnici sploh nisem predstavljal kako to bo. Ves živčen celo dopoldne pred odhodom, kar nekako ne spackam skupaj potrebnih stvari, če odmislim, da sem nekako 54-krat pogledal, če imam pripravljen pasuš. S tem sem namreč ob eni od prejšnjih podobnih situacij imel resne težave. OK, zmašim v torbo nekaj osnovnih stvari – brisače, toaletne potrebščine, WC papir (tega noben šofer ne pozabi), par majic, kratkih hlač in…seveda…pasuš.
   Se pripeljem do Jenkija.

»A maš spalno vrečo?«

Spalko? Itak da je nimam. Sem mislil, da gremo v Novigrad J Ampak Miloš ima za take primere pripravljene rešitve. Skratka, čez nekaj minut se znajdemo na zbirnem mestu pred MAX-om. Nič dosti ljudi še ni bilo tam. Počasi pa so se le nakapljali. Dal sem si opravka s tam nekim nošenjem vode, sendvič paketov, prtljage in podobnega in…poskušal biti koristen. Ekipa se je počasi nabirala, kup smeha, vpitja in zezanja je bilo v zraku. Fajn, da so ljudje dobre volje.

Drezina z ekipo pred odhodom

Na vrsti je bilo spominsko fotografiranje, skoraj bi ga zgrešil. Kaj pa vem, gotovo sem si dal kakega opravka. No, na oni fotki sem vseeno pristal, tam nekje zadaj, kislo držeč se in čisto nepomemben.

Pa smo štartali. Moja ekipa najprej s kombijem. Dva »Grivarjeva otroka« - Kralj in jaz spredaj, Žile in Bufta v sredi in Polona z Jano zadaj. Obohpomagej kol'k' ta Polona govori! Ma kaj govori – rafalno strelja besede. In to ne v rafalih ratata-rata-ta-ta, ampak – ona mitraljira čistino pred sabo – ratatatattattaa – trrrraaaatattttaaaa – raaaaaa. Jano je skor razneslo že pri prvih Kobentarčinih šalah, jaz sem se pa trdno oklepal volana (kri se mi je ustavljala ob členkih) in si mislil »kaj-mi-je-pa-tega-treba-bilo«…

Jana in Polona

Moja ekipa našpona svoje prve metre v Kašariji. Veriga na drezini se menda ves čas snema, trga in dela težave, ampak podporna ekipa vse take zadeve gladko popedena. Ob naslednji težavi v Smokuču z neba pade en ata s šlosarsko opremo in kaj kmalu smo spet pripravljeni na nadaljevanje »drezinanja«. Da ne pozabim, ravno v največji gužvi se mimo – meter od mene – pelje ena res huda bejba, ki jo poznam. Skromen, kakor sem, nekako ne vem kako bi se vrgel ven iz tiste množice, da ne bi komu šel na jetra. Mogoče stopim mal pred njen avto, ampak…nič ne opazi, se pelje kar mimo. Itak, da jo takoj pokličem in se delam čisto užaljenega, ampak pravi, da me res ni videla.

Ata s "švasaparatom"

   Šponamo dalje. Ljudje hodijo ven iz hiš, se smejijo, fotografirajo, ploskajo in čestitajo. Kaj pa vem, fajn je biti del take ekipe! Pičimo skozi Begunje, Zgošo, Dvorsko vas in Črnivec. »Moji«, kakor imenujem ekipo šponarjev iz kombija vmes sneknejo dve pizzi v Moby Dicku, ravno toliko, da ne pokurijo čisto vse energije na drezini. Jaz…jaz sem samo nepomemben šofer, nisem pogosto lačen. V glavnem – pičimo dalje, kar naenkrat podelamo Dobro Polje, Otoče (tam nas prestreže Dragica), pa one ostale kraje tam spodaj, za katere se človek še imena ne more spomniti. Vmes nas prestreže en ata (pa naj ne zameri tej oznaki), nas »da malo skupaj« in fotografira, »dokler je še svetloba taprava«.Pravi, da gre takoj zdajle to objaviti na »fejzbuk«. Res kul!

   S svojo ekipo čakam na izmeno na drezini pri skladišču lesa (al žagi, al kaj je že) spodaj pod avtocesto tam malo pred odcepom za Strahinj. Moji pošponajo drezino že v trdi temi, vozim za njimi po makadamu ob magistralni cesti. Še enkrat več se pretrga gonilna veriga in…ekipe se počasi odločijo, da je sploh ne bodo več popravljale. Menda gre drezina čisto dovolj dobro tudi brez tega.
Nekdo iz ostalih spremljevalnih ekip opazi, da na mojem kombiju ne gori zadnja leva luč. OK, to bo treba popraviti, ni dileme. Kompletna ekipa se ustavi na parkirišču pred LIDL- om na Zlatem Polju, ravno prav je osvetljeno, da se spravim k menjavi žarnice. Nisem še dobro začel šariti po opremi, ko so se luči na parkingu ugasnile. Očitno so odgovorni v – že zaprti – trgovini ocenili, da je glasna družba tam nezaželena, pa so se je hoteli znebiti s tako potezo. Razumem.
   Ne razumem pa, kako hudiča take trgovine na parkingih nimajo nobenega koša za smeti. Ekipa 30+ ljudi, kakršna je naša bila, seveda prinese s seboj nekaj smeti; kam naj jih odvrže? Aja, pa da ne pozabim - od nekod se je vzel možak iz mesarije Arvaj in nam prinesel - doniral celo vrečo klobaZ - vsa čast!

Na parkingu pred LIDL-om v Kranju

Ena stvar me je pred samim odhodom z Jesenic skrbela – alkohol. Sklepal sem, da ga takale odprava kar nekaj spije. Biti trezen v hordi pijanih ljudi – je pa izrazito mučno. No, tja dol do Kranja se je ta bojazen že popolnoma razblinila, saj se nihče niti dotaknil ni alkohola, drezino pa so poganjali že dobre štiri ure. Bufta je sicer znal reči v kombiju:
»O, kar prikazuje se mi mrzel pir!«, pa Polona jih je še naprej streljala, da je Jana sončila zobe. Edino Žile se je lotil nekoliko globjih razmišljanj, pa Kralj je ves čas dajal radio naglas (ker se ob ponovnem zagonu mašine avtomatsko prestavi v prvotno - to je precej tiho – stanje), ampak…sem se kar privadil. Fajn ekipco sem imel!

Pičimo mi tako mimo Savskega otoka, Orehka in Drulovke proti Mavčičam. Tam sredi ničesar je Jana morala na vso nujo »v cigane«, kar je postalo – kdo ve zakaj že – splošna oznaka za lulanje. Naslednje par dni je vsak, ki je hotel lulat, povedal, da bo počasi treba »v cigane«, v domačem mi narečju se to sicer sliši bolj kot »u dzgane«. Nasploh smo v kombiju udarili debate polne smeha v govorici priseljencev na Jesenicah. To je ona zabavna mešanica slovenskih besed s »taspodnjim« naglasom, pa na novo izumljenih besed, pa tistih kakor slovenskih, za katere se izkaže, da niso ne tič, ne miš, pač pa tiš-mič. Tako naprimer operacija izpade »juperacija«, obračanje kombija pa izvedemo na komando:

»Daj izobrn že enkrat taj kombi, da ti ne bi jaz tam prišo pokazat kako se to dela.«

Naše drezinarke

Vse to seveda ob obilici smeha. Kar naenkrat se znajdemo »u Medvodama«, kjer nas zaradi kršenja javnega reda in miru obišče policijska patrola (bi rekel da niti 100 metrov stran od kafiča, v katerem poteka ena konkretna Yugo-party ZAAAREEES naglas), pa v Mednem, Stanežičah in beli Ljubljani. Ta je sicer že precej v temi. Počakamo, da smo se spet zbrali vsi in pičimo naprej proti Horjulu. Odcep s Celovške proti Horjulu skozi neke »ubibože« zaselke, rovte in ostale krajem podobne naselbine sem sicer gladko falil, tako da je bil potreben en malce zakonsko sporen manever, da bi se človek spravil nazaj na pravo pot. Ma ne, hecam se – v resnici sem šel par metrov naprej samo pogledat kaj je na onem obcestnem vele-panoju, potem pa sem »izobrnu« kombi in kaj kmalu spet ujel preostanek ekipe.

»Drezinamo« se ti tako mi sredi noči tam po nekih zamegljenih krajih, psi lajajo, Poloni že mal municije zmanjkuje, jaz pa v spomin kličem podobe iz preteklih let, ko sem prevozil marsikatero noč. Včasih sem ob sedmih zjutraj – ves v transu – razmišljal kje za vraga sploh sem. Sem že bil v Frankfurtu? K vragu, tukaj je že Köln, se pravi sem bil v Frankfurtu pred nekaj urami! Kraji v zaledju Ljubljane, tja v smeri Horjula sicer ne dajejo vtisa kakega Frankfurta, ampak…to je najbrž prednost. Enkrat takrat je ena od ekip izgubila en del roča z drezine in…uganete kdo je šel nazaj in ga v trdi temi, polni volkov, vampirjev in podpornikov SDS-a našel? Jasno, Lukan. No, a nisem že od začetka govoril, da bom na vožnji koristen? J

Horjul. Športna dvorana, dve ponoči. Si vzamemo dve uri pavze, se malo razvrstimo po spalkah (aaaa, zato jo rabim) tam naokrog in poskušamo ujeti kako minuto spanja. Do Novigrada je še dolga. Pavel in Šokec si dasta opravka s pripravo malice in kave, ostali popadamo. Jaz k sreči toliko pameten, da v polsedečem položaju dremam v kombiju, večina ostalih spi zunaj. Noč pa je mrzla, vlažna. Čez dobri dve uri se ekipa otrdelih udov, premražena in premočena prebudi, vrže eno kavo v glavo in se loti pumpanja drezine. Jenki si navleče v premraženo-premočene kosti nekaj revme za stara leta, ampak model stoično trpi in usmerja drezino po cestah tam nekje - kdo ve kje? - od Horjula proti Vrhniki. Na Vrhniki smo ob šestih zjutraj seveda prava atrakcija, iz lokalov prileze vse, kar leze. Če sem iskren, sem si najbolj zapomnil dva prelepa nasmeha tam nekih »minikiklarc«, garantirano pa Cankarja na spregled ni bilo. Tudi skodelice kave ne.

V ranem jutru v Horjulu

Vrhniški klanec je ubijal. No, bi ubijal, pa smo drezino odšlepali na vrh. Na vrhu je eno tako malo makadamsko počivališče, nekateri so ga izkoristili za »u dzgane«. Saj ne, da bi tam bil kak prenosni WC, Toi-Toi, al kako se jim že reče. Pa tudi smetnjaka nikjer nobenega…

Polomljen roč

Pičimo mi dalje proti Logatcu in Postojni, nakar na sceno stopi Raza in odlomi roč na drezini. Tam nekje, če se seveda ne motim, sem naletel tudi na vasico po imenu Sveta Trojica. Vem, da je takih krajev več, ampak…če me moj nezanesljivi spomin ne vara, je enkrat en model, kleni slovenski junak, ki je slišal na ime Martin Krpan – pri Sveti Trojici enkrat srečal Cesarja. Saj veste, tisto je bila prilika, ko na ozki cesti Cesar s kočijo ni mogel mimo ravno tam sol švercajočega Krpana, pa je le-ta hladno s ceste prestavil svojo kobilico in gospoda spustil mimo. No, naš Raza je pa odlomil železen roč na drezini. Cesar je šel tako mimo, naša drezina pa v Postojno na švasanje. Ostali smo se zbrali dol pred Šparom, se založili z ono pijačo, ki daje krila, parimi sendviči in nekoliko počivali. Mimogrede, v Šparu je bila ravno akcija piščančjih beder, postrežno. Nisem kupil…

V Postojni pred SPAR-om

Popravijo fantje roč na drezini in pičimo dalje. Postojnčani nas gledajo kao deveto svetsko čudo, a nisam ni kombija izobrno. Čudni neki ljudje J Drezinamo se mi tam po nekih zaselkih, snamemo kako jabolko z obcestnih jablan (kisss-looo), ogovorimo kako mamco, pa opozorimo v bližnji gozdiček odhajajoča mladinca na potrebne mere »opreznosti« in prispemo v Senožeče. Oh, kraj mojih mladostnih kolonijskih postankov. V tistih časih smo v zdravstveno kolonijo – ravno tako v Pineti pri Novigradu – hodili mulci iz širne Gorenjske. V Senožečah je bila priložnost – saj se je cel konvoj avtobusov ustavil, takrat še ni bilo avtoceste – da človek…no, fantiček…prvič oceni kakšna ponudba se kaj obeta »letos«. Pa seveda malo premeri konkurenco. V tistih časih sem imel en džeki brez rokavov, najbrž je gor s flomastrom pisalo Deep Purple, ali kaj podobnega. Spomnim se tudi ene…hmmm, a to, da je bila roza barve zadržim raje zase?...rute, ki sem jo imel ves čas zavezano okrog vratu. Da ne pozabim, imel sem tudi »lučka« frizuro, živo oranžne barve, s katero človek stežka pride skozi povprečna vrata. Ena sama lepota skratka. S tistim džekijem, majico spodaj, pa ruto okrog vratu, obvezno zataknjenih rok v žepa kavbojk, sem v peklenski vročini partuljiral tam po parkingu zraven gostilne v Senožečah in gledal, če je »Barbi« spet letos, pa ugotavljal da »Moni pa zgleda da je ni« in se hudoval »Ehhh, Jovo je spet zraven« itd.

Pavza v Senožečah

No, letos nisem patruljiral. Ni blo ne Barbi, ne Moni, jaz nimam džekija, »lučka« je samo še meglen spomin, pa tudi nekoliko sem bil že utrujen. Šokec in Pa-pa-pavel sta poskrbela za kosilo, mimo pa je čisto po naključju prišel tudi Bifti. V času največje vročine, pa s polnimi želodci, se nam nekoliko ni ljubilo takoj naprej, pa smo si vzeli dve uri počitka. Tako ti človek v opoldanskem soncu mirne duše zakinka, ko se od nekod pojavi tovornjaček, ki prodaja…kaj pa vem…sladoled, krače, dele za kitajske avtomobile?...in se seveda na ves glas reklamira. Pozdravlja domačine po ozvočenju, reklamira izdelke in spušča najbolj neverjetne Dobrič-Werner-Modrijani komade. Jebemti, pa ravno sem za deset minut zadremal. Hudič je, ko se enkrat zbudim, že tako imam težave s spanjem. No, z nespečnostjo. Oni prodajalec je poskrbel, da smo ga vsi slišali, se prebudili in…se odpeljal dalje. Ni bilo videti, da bi kdo pristopil in kaj kupil.

Kaj nam je preostalo drugega, kot da »izobrnemo« kombi in se lotimo drezinanja po stranskih cestah tam nekje. Nekje med Kozino in Črnim Kalom se je zgodil prvi diverzantski napad, saj so doslej še neidentificirani napadalci sprožili pravo obstreljevanje nič hudega slutečih drezinarjev z baloni, polnimi vode. J

"Moji" rinejo v klanec

Da ne pozabim omeniti – »moja« ekipa je zares fasala ravno take odseke poti, da so ves čas imeli pred seboj klanec. Drezina pa, neubogljiva žival, v klanec nikakor ni hotela. »Moji« so vse skupaj prenašali z obilico humorja, tiščali ubogo napravo po klancih po vsej trasi in…končno naleteli na svoj prvi spust. Ta je bil k sreči toliko bolj konkreten, saj so se od Črnega Kala spustili vse tja dol do Rižane. Takole šele človek vidi, kako dolgo se že ni peljal po določenih krajih, odkar vlada avtocesta. Še eno pripombo imam v zvezi s klanci. Občasno sem vozil za t.i. »Vojsko«, ekipo sestavljeno iz večinoma poklicnih vojakov, s ščepcem našega malega Čizi – ja. Ti fantje so si res dali duška. Gnali so tisto drezino, da je ubogega Čizija kar premetavalo, jo tiščali v klance in zares garali. Ko človek gleda te ljudi, kako v klanec tiščijo drezino, se vanjo upirajo pod kotom 45 stopinj in rinejo, rinejo, rinejo, da jim kar izstopajo žile na nogah, si ne more kaj, da jim ne bi na skrivaj zaploskal. No, potem je pa tu še naš Čizi. Kot naslona je poskušal izenačevati z zadnjo stranico drezine, torej biti vzporeden. Drezino je poskušal prepričati, naj gre v klanec sama s polaganjem rok nanjo, a prekleta stvar se ni dala. Posebno poglavje je mali mož spisal tudi ob skakanju na drezino med vožnjo (ni šlo, je raje tekel nekaj kilometrov do konca izmene) in skakanju z drezine med vožnjo (si predstavljete skok iz vozečega vlaka s skupaj postavljenima nogama, nekoliko pa pozabite na tek pri sestopu in se vam posledično pripeti pravi odboj). Medtem ko so kondicije polni vojaki točili litre znoja in lovili sapo še dolgo po koncu svoje izmene, je naš mali junak preprosto potrepljal svoji stegenski mišici dvakrat od zadaj, dvakrat od spredaj in…čakal na novo izmeno. Vrhunska pripravljenost, vam rečem. Menda ga je Slovenska Vojska že kontaktirala, če bi ji pripravil program treningov za poklicno moštvo…

Drezina pod pritiskom "Vojske"

Drezina je pogumno žgala kilometre tja proti Dekanom, potem pa je prišla na vrsto še ena …eee…jeba – Sv. Anton. Sveti gor, ali dol, na Tončka je bilo drezino potrebno šlepati. Ostale izmene so pohitele na zbirno točko tja nekam v zaledje Izole in Portoroža. Tam nekje ob eni kolesarski stezi, je eno majhno počivališče, mali lokalček za tekače in kolesarje. Tja se je k prenočevanju spravila kompletna ekipa drezinarjev vključujoč podporno ekipo. Ob osmih zvečer, ko vročina nekoliko popušča, smo si lahko privoščili celo tuš. Ni bil to zadnji krik kopalniške mode, pač pa preprosta »voda iz vreče«, a v tistem trenutku je bila to zmagovalna kombinacija.

Valeta

Par ur spanja je pomenilo večno borbo z nadležnimi…zzz…bzzzzz…komarji, ampak…stuširan, sit in tako rekoč ob morju…kako bi človek lahko bil nesrečen?
Ob četrti uri zjutraj smo se odpravili dalje, bili čim tišji v ravnokar zaspalem-prebujajočem se Portorožu in se prebijali proti mejnemu prehodu v Sečovljah. Debilni pogledi varuhov postave so v zgodnji jutranji uri bili pričakovani. Najbrž je res čudno, če te nekaj minut pred koncem nočne izmene predrami četa ljudi na hrupni napravi, ki po vsej verjetnosti ne bi smela biti na cesti. A zadeva je humanitarne narave, izmena pa se bliža koncu…naj se kar Hrvati jeb…pozabavajo s tem. Šahisti se, morda tudi zato, ker se jim je bližal konec izmene, niso preveč obremenjevali z nami in kaj hitro smo se znašli u Lijepoj Njihovoj. Istra je v resnici dokaj majhna in luštna tudi v zaledju, je bilo pa opazno, da se je koruza zelo razrasla, ponekod je nevarno ovirala tudi promet. A ima Hrvatska Poljoprivreda to še pod kontrolo?

Koruza na cesti

Zadnji postanek, že tam v bližini Dajle in Marede, če me spomin ni zapustil. Pavel in Šokec sta razdelila še zadnje ostanke šniclov in banan. Da ne zahajam v podrobnosti, Pavel je prvi osvojil nekaj od Čizijevega programa za vrhunsko pripravljenost. Ob vsakem postanku se je kar naprej potrkaval po stegnih in tako pripravljal svoje telo na novo rundo sedenja v kombiju. Nekje je pač treba začeti.

Kje je moj nahrbtnik?

Še ena pot skozi koruzo in prihod v Pineto z »nasprotne strani«. Zadnji postanek, zadnji dogovor, ura pa devet zjutraj. Postavimo se v konvoj, vse »pump« ekipe se spravijo na in okoli drezine, kombijaši pa se usedemo na hupe in sledimo drezini. Turisti lezejo iz svojih bungalovov in hišic, zmedeno gledajo in se čudijo, mi pa prispemo do Dječjeg odmarališta Pinea, kjer nas že navdušeno pričakujejo otroci, vodiči in osebje. »Isparkirali« smo drezino in kombije, na hitro ruknili travarico, ali dve in…«u punoj ratnoj spremi« poskakali v morje. Nekoliko sta se pustila prosit le Matej in Slavc, modela, ki sta nazadnje vedela kje je njun nahrbtnik - nekako pred MAX- om. Sicer pa je potrebno povedati, da sta »dirko« s svoje strani izpeljala brezhibno.

Tistih nekaj minut plavanja v obleki je oni dve travarici seveda skurilo. Ni pa skurilo tistega, kar je prihajalo…

(na tem mestu pisatelju nekoliko poide inspiracija in naslednjih ur ne zmore opisati)

ET Go Home

Sobota pa kot sobota. Jutranji pozdrav v jedilnici se je glasil: "Pozdravljeni, ime mi je Marko in sem... Odgovor zborčka se je glasil: "Pozdravljen Marko". Sledilo je zdravo življenje, bio hrana, karaoke in Motori, Motori, Moo-too-rii… Od nekje sta se pojavili neki Domžalčanki, al kaj. Ne… Moravčanki. Vzgojiteljici. Da ti tkole nonšalantno prideš pred zobe prestradanega krdela podivjanih psov… No, nekoliko sem zašel iz smeri. Vojska, vsaj njeni najbolj napadalni deli, so napadli prvi. Jaz sem samo grdo gledal. No, menda. Verjetno sem bil samo fouš. Pa se ena od obeh babnic odloči, da me hoče spoznati.

Od tod naprej pa zgodba tiho odide v legendo...

P.S Strah me je še vedno. Je pa ena razlika – zdej bi Jenkiju zameril, če me ne bi več povabil s sabo J

Bomba je blo! Hvala vsem skupaj, da sem bil lahko del tega!